|
Glasni, nepričakovani zvoki, kot so poki petard, grmenje, streli iz puške ... lahko psa prestrašijo, ga vznemirijo in mu povzročijo precejšen stres. Glasen zvok pes običajno poveže s preteklo travmatično izkušnjo, ki je pok spremljala - to je lahko bolečina, strah lastnika zaradi poka. Ob tem pes kaže naslednje znake: tresenje, obilnejše slinjenje, lajanje in zavijanje, skrivanje oz. pobeg na varno, zavračanje hrane, pri nekaterih psih se pojavi nekontrolirano uriniranje, zaradi stresa lahko kakajo na neobičajnih mestih, včasih se pojavi celo driska. Če naslednji znaki po ponehanju pokanja še vedno trajajo, je lahko njihov vzrok drugje, zato je priporočljiv posvet z veterinarjem. Kako reagirati? Za psa je najbolje, da ob novoletnem pokanju ostane v stanovanju, če je le mogoče v prostoru, kjer je pokanje najmanj glasno. Če se le da, ga ne puščajte samega. Njegov stres lahko ublažite s svojo prisotnostjo in s pomirjujočim obnašanjem. Nikar se ne obnašajte panično. Raje se z njim igrajte, pogovarjajte in ga ljubkujte – kot to počnete ob ostalih trenutkih, kadar je z vami. Zavedajte se, da pes čuti vaš strah – če je strah vas, bo tudi njega, zato vedno reagirajte veselo in sproščeno. Ob pokanju ali grmenju ostanite mirni in dajajte vtis, kot da se ne dogaja nič posebnega. Pes vas opazuje in posnema vaše vedenje. Ko psa peljete na sprehod, izbirajte poti, kjer je pokanja najmanj. Neprestano ga imejte na povodcu, saj se lahko zgodi, da ga nenaden pok prestraši in bo začel panično bežati, pri tem pa ga seveda lahko mimogrede zanese na cesto in nesreča je hitro tu. Če pes biva v pesjaku, bodite pozorni na to, da jim mimoidoči ne bodo metali petard pod noge ali na vrt. Psa imejte vsaj ta čas raje v hiši na varnem, na vrtu pa naj bo le ob vaši prisotnosti. Nekaterim psom pomaga, če se lahko umaknejo nekam, kjer se počutijo varne. Psu tako pripravimo »zavetje«, kamor se lahko zateče, ko ga je strah. Najbolje, da je to majhen in temen prostor, ki je kolikor je le mogoče zaščiten pred zunanjimi zvoki. V zavetje naj ima pes vedno prost dostop in izhod. Nikoli ga tja ne zapirajmo na silo. Poskrbimo, da mu bo prijetno – v zavetje skrijmo posebej slastne priboljške, se tam z njim poigrajmo. Psa spodbujajmo, naj gre v zavetje, ko začne pokati ali grmeti. Nekatere pse lahko zamotimo in preusmerimo njihovo pozornost. Ta metoda se obnese takrat, ko se pes začne zavedati motečih zvokov, ni pa prisotnega pretiranega strahu. Takrat začnemo takoj početi nekaj, kar ima pes zares rad – igranje z najljubšo igračo, izvajanje trikcev ... Če postanejo moteči zvoki preglasni, bo pes lahko začel kazati znake strahu, a na ta način bomo njegov strah vsaj nekoliko odložili. Če se začne zares bati, prenehajmo z aktivnostjo, s katero smo poskušali preusmeriti njegovo pozornost. Vedenjska modifikacija Uporabimo lahko določene tehnike desenzibilizacije in protipogojevanja, kar pomeni, da psa naučimo, da se bo prenehal bati zvokov, ki mu povzročajo strah. Postopek je dolgotrajen in mora potekati zares postopoma. Ravnamo takole: posnamemo pokanje petard ali druge glasne in nenadne zvoke (ali kupimo že posneto kaseto ali CD). Posnetek predvajamo takrat, ko je pes sproščen. Začnemo z ZELO TIHIM predvajanjem in medtem psu ponudimo reden obrok hrane ali mu dajemo priboljške, lahko pa se z njim tudi igramo njegovo najljubšo igro.To redno ponavljamo več tednov ali celo mesecev zapored, vsakič predvajamo posnetek LE NEKOLIKO glasneje. Če se začne pes bati, glasnost za nekaj naslednjih »seans« spet zmanjšamo na tako jakost, ki psa še ni motila. Če se ne držimo navodil in ne delamo zares postopoma in redno, postopek odvajanja ne bo učinkovit in lahko stvari še poslabšamo. Manj bo učinkovit pri grmenju, saj ne moremo poskrbeti za vse atmosferske pojave, ki spremljajo nevihte (pritisk, vlažnost, dež…) in jih pes ob grmenju zaznava. Česa ne smemo storiti- Če bomo psu zgolj preprečili, da bi iz strahu bežal ali uničeval stvari okoli sebe, ne bo zadosti, saj to samo po sebi ne zmanjšuje strahu.
- Psu ne smemo nikoli sami dajati pomirjeval, ne da bi se prej posvetovali z veterinarjem. Zdravila namenjena ljudem lahko psom škodujejo ali so zanje celo usodna.
- Psa ne smemo tolažiti, saj bomo tako njegov strah še okrepili. Ne trepljajmo ga v želji, da bi ga tako ohrabrili!
- Psa ne kaznujmo, če se boji!Ne zapirajmo ga v kletko, saj bi se lahko poškodoval, ko bi hotel na silo priti ven.
- Ne ravnajmo po načelu »vrzimo ga v vodo, pa bo že splaval« - psa ne izpostavljajomo bližini oz. izviru njegovega strahu ampak mu omogočimo, da se bo lahko zatekel nekam, kjer se bo počutil varnega.
- Če je strah psa zares močan, je najbolje, da poiščemo pomoč behaviorista.
Strah omili tudi nežno masiranje notranje strani uhlja (po metodi Linde Tellington) in nameščanje ovoja okoli pasjega telesa, ki omogoča psu močnejše zavedanje lastnega telesa, kar ugodno vpliva na njegovo psihično počutje. Pomaga mu ohraniti ali znova vzpostaviti psihično ravnovesje, še zlasti, kadar je zaskrbljen ali ga je strah. Ko nič ne pomaga Zgodi se, da kljub trudu lastnika, pri psu strah ne poneha. V tem primeru je priporočljivo obiskati veterinarja, ki bo pregledal psa in svetoval primerno pomirjevalno sredstvo.
|
