Izbira pasme
Najprej se moramo odločiti, kakšne pasme psa sploh želimo. V enciklopedijah sicer najdemo kratke opise različnih pasem, vendar nam ti podatki premalo povedo. Poleg tega so večinoma omenjene le pozitivne lastnosti, medtem ko se tistim manj všečnim raje izognejo. Najboljše informacije bomo dobili od lastnikov psov določene pasme, s katerimi lahko pridemo v stik preko interneta ali na pasjih prireditvah. Toplo priporočam tudi obisk pri dobrem vzreditelju, kjer lahko iz prve roke izvemo vse podrobnosti o pasmi, si ogledamo njegove že odrasle pse in se tako lažje odločimo, ali pasma res ustreza našim pričakovanjem. Večina ljudi pasmo izbira le po zunanjem izgledu, pozabi pa na bistveno – karakterne lastnosti psa in njegove potrebe. Vprašati se moramo, ali izbrana pasma res ustreza našemu življenjskemu stilu in našim željam, kaj bi radi s psom počeli (agility, reševanje, tekmovanja v poslušnosti ...).

Rodovniški, čistokrvni, mešanec – kateri je pravi

Najprej moramo razčistiti, da obstajata samo dve vrsti psov: mešanci in pasemski. Pasemski so vsi psi z rodovnikom, mešanci pa vsi, ki rodovnika nimajo. Čistokrvni psi brez rodovnika ne obstajajo, saj ni nobenega dokumenta, ki bi dokazoval njihovo pripadnost pasmi. Zanašati se moramo le na sladke besede rejca, ki mu je edini interes, da nam proda psa. Samo rodovnik in vesten vzreditelj nam zagotavljata nakup vizuelno in karakterno tipičnega predstavnika pasme. Več o tem, zakaj je rodovnik pomemben, pa v članku Zakaj rodovnik.

Morda še vedno mislite, da so si mladički labradorcev podobni. Z nakupom nerodovniškega labradorca boste morda res dobili čudovitega psa s sijajnim značajem pravega labradorca, vendar pa je velika verjetnost, da bo mladiček zrasel v vse kaj drugega, lahko bo imel tako močno displazijo kolkov, da se bo le s težavo gibal, lahko bo imel neuravnotežen karakter in ga ne boste mogli obdržati. Nakup takšnega mladiča je velika loterija in le od sreče je odvisno, ali bo izbrani mladič zrasel v takšnega psa, kot pričakujete. Po domače povedano: kupite ponaredek, ki pa je lahko dober ali slab, kar pa se izkaže šele čez čas.

Kam po mladiča?

* Zavetišča
V njih najdete vse od mladičev do starejših psov, od mešancev do rodovniških psov. Vsak od njih ima svojo zgodbo, vsi pa vam bodo hvaležni, da ste jim pripravljeni nuditi topel dom. V zavetišču pristanejo psi neodgovornih lastnikov, ki se po začetnem navdušenju psa enostavno naveličajo ali grejo na dopust, psice z mladiči, ki so jih lastniki zavrgli ...

Kje se psa ne kupuje

* Preprodajalci
Ti kupujejo mladiče na farmah v vzhodni Evropi in jih potem prodajajo naprej. Mladičke različnih pasem imajo skoraj vedno na voljo ali pa jih lahko priskrbijo v zelo kratkem času. Mladičke prodajajo izključno zaradi denarja in zanje po pravilu ni dobro poskrbljeno. Veliko prekmalu jih odvzamejo od mame, jih ne razglistijo, ne cepijo, ne hranijo z njim primerno prehrano ter ne poskrbijo ne za osnovno nego, kaj šele primerno socializacijo in vzgojo. Psičkov ni nikoli pobožala prijazna roka, deležni so bili le udarcev, zato bodo verjetno imeli celo življenje težave s fobijami,  plahostjo ali agresijo. Mladičke prodajajo premlade in to pogosto kar na kakšnem parkirišču z izgovorom, da bo to za vse lažje.  

* Vzreditelji velikega števila rodovniških pasem
Tudi med vzreditelji rodovniških psov se najdejo »šteparji« katerih moto je kvantiteta in ne kvaliteta. Žal se taki najdejo tudi med vzreditelji labradorcev. Takšni ljudje »vzrejajo« večje število pasem, seveda izključno take, po katerih je veliko povpraševanja. Pogosto psico parijo ob vsaki gonitvi, pri čemer izmenjaje ponujajo legla z in brez rodovnika. Psica je tako zanje le stroj za produkcijo mladičev. Tudi samce imajo večinoma kar sami, da ni dodatnih stroškov z njihovim plačilom.

* Rejci nerodovniških psov

* Rejci številnih pasem psov (šteparji)

Za vse tovrstne rejce je značilno, da slabo poskrbijo tako za pasjo mamo kot mladiče. Mladičkov ne dohranjujejo ampak so zgolj prepuščeni dojenju mame, katere mleko pa ne zadošča več prehrambenim zahtevam mladičev. Psica je zaradi tega vsa izčrpana, mladičkom pa manjka primernih hranil za zdrav razvoj. Mladičke oddajajo takoj, ko so sposobni jesti sami (po zakonu bi morali biti pri mami do 9. tedna), čeprav še niso dovolj zreli za samostojno življenje.

Nikoli ne kupujte psa iz sočutja!!! Velikokrat se mladički ljudem zasmilijo, ker živijo v nemogočih razmerah, in jih zato kupijo. S tem sicer res rešijo življenje tistega mladička, ne zavedajo pa se, da ga bo kmalu, morda že naslednji dan, nadomestil nekdo drug, ki bo prav tako trpel. S tem, ko ste takega psa kupili, ste naredili prostor še za enega (dokler je povpraševanje, bo tudi ponudba), hkrati pa s tem podpirate neustrezno oskrbo mladičev in nevestnega prodajalca še nagradite z denarjem. Pri nakupu mladička bodite pozorni in previdni. Napačna odločitev vam bo prinesla veliko žalosti in tudi jeze, pokvarjenim preprodajalcem pa cekine v žep in še več trpečih živali.

Izbira vzreditelja
Ko smo odločeni, da želimo pasemskega psa, nas čaka iskanje primernega vzreditelja. Dober vzreditelj bo vesel našega obiska in nam bo z veseljem odgovoril na vsa vprašanja, nam predstavil svoje pse in nas povprašal o naših pričakovanjih glede novega člana, da nam bo kasneje znal priporočiti karakterno primernega mladička. Vzreditelju mora biti v interesu, da mladičke odda v dobre domove, da ostane z nami kot novimi lastniki še naprej v kontaktu, da spremlja razvoj mladičev, morebitne zdravstvene težave, in nam je kadar koli na voljo za pomoč. Da bomo lažje ocenili, kateri vzreditelj je pravi in ustreza našim merilom, je dobro, da jih obiščemo čim več.

Čeprav veliko ljudi želi dobiti mladička čimprej, pa z nakupom nikar ne gre hiteti. Bolje se je prej dobro pozanimati o sami pasmi, negi in vzgoji mladička, izbrati primernega vzreditelja in primerno leglo, spremljati razvoj mladička že v leglu, saj je potem prehod k novemu lastniku lažji za oba. Zavedati se moramo, da je pes živo bitje, ki ga ne moremo kar odložiti ali zavreči, ampak bo to naš spremljevalec za nadaljnih 10 ali več let. In če si za nakup mobitela lahko vzamemo čas in preštudiramo, kateri bi nam najbolj odgovarjal, je pri nakupu psa kot bodočega spremljevalca to še toliko pomembneje.   

Na kaj je treba biti pozoren?

Na obisku pri vzreditelju si dobro oglejte vse njegove pse, predvsem mamo z mladiči ter vzrediteljev odnos do psov. Pozorni bodite, kako rokuje z mladiči in kako se mladički odzivajo nanj. Pri ogledu legla morate nujno videti tudi mamo, saj boste tako lahko približno ocenili, v kaj bodo zrasli mladički. (Če mame ni, je to slab znak, saj gre verjetno za preprodajalca, razen v izjemnih primerih, kjer je psica umrla zaradi zapletov ob ali po kotitvi). Poglejte, kje živijo mladički in kako je zanje poskrbljeno – je prostor čist, imajo na voljo vodo in hrano, je njihovo okolje stimulativno ... So mladički zdravi, se živahno gibljejo, so radovedni, se pustijo božati, kako reagirajo na tujce? 

Preverite tudi vso dokumentacijo. Ker so preprodajalci vse bolj prebrisani, vam lahko prodajo tudi psa z »rodovnikom«. V tem primeru gre navadno za ponarejene ali ukradene rodovnike, ki nikakor ne pripadajo mladičem, ki jih prodajajo. Če želite preveriti, ali je določeno leglo oz. določen mladič res rodovniški, lahko to kadarkoli preverite na kinološki zvezi, kjer vodijo celotno evidenco o rodovniških leglih.

Ob oddaji mladiča vzreditelj pogosto še nima rodovnika, zato vam ga bo poslal po pošti. Preverite, če je mladič tetoviran (tetovirna številka se mora ujemati s številko na rodovniku), in v primeru dvoma pokličite na kinološko zvezo.

Znamenja, ki bi vas morala odvrniti od vzreditelja:

• slabo poznavanje pasme: nekdo, ki pasme ne pozna dobro, verjetno še toliko manj ve o tem, kako z vzrejo prispevati k temu, da bi bili mladički čim boljši primerki svoje pasme.
• nepoznavanje ali zanikanje genetskih napak: vsaka pasma ima zdravstvene težave, nekatere zelo pogoste npr. kolčna displazija pa psu povzročajo hude bolečine in lastnikom velike stroške. Kdor ne pozna prirojenih napak, zanesljivo ni preučil možnosti, kako bi se jih pri leglu izognili.
• nima ustrezne dokumentacije: rodovniki, knjižice o cepljenjih, vzrejno dovoljenje, zdravstveni izvidi....
• ne pozna stopenj razvoja mladičev, socializacije, ne zna vam svetovati o vzgoji, prehrani mladiča ...
• na obisku vidite le mladiče, ne pa njihove mame.
• ne pokaže vam prostora, kjer bivajo psički in mama.

Ne pozabite, da je izbira mladička tudi dokaz vaše ozavečenosti kot kupca.

Zakaj nerodovniški pes ni dobra izbira?

Pogosto se slišijo pomisleki, da so rodovniški psi bolj bolani, da vzreditelji hočejo samo denar, da so »čistokrvni« psi brez rodovnika lepši in bolj zdravi ...

Dejstvo je, da če kupite nerodovniškega mladiča, nikoli ne veste, kaj ste kupili. Rejci vam sicer lahko pokažejo oba starša, vendar nikjer nimate zagotovila, da je predstavljen samec res oče mladičev iz legla. Če starša nimata rodovnika, tudi nimate nobenega dokaza o njuni pasemski pripadnosti – pes, ki na videz spominja na labradorca, še ni labradorec. Lahko se v posrečeni kopiji kožuha labradorca skriva povsem drugačna kri.

Nihče ne trdi, da mešančki niso lepi. Gotovo je vsakemu lastniku najlepši njegov lastni pes. Vendar pri pasemskih psih ne govorimo o lepoti, ki je povsem subjektivna, pač pa o ustrezanju pasemskemu standardu, kar predstavlja objektivno oceno zunanjosti psa. Mešančki zaradi svoje raznolikosti pač nimajo lastnega standarda. Lahko je nekomu še tako lep nerodovniški »labradorec« s tankim dolgim repom, pa vendar to ni labradorec, saj je ravno močan vidrast rep ena od temeljnih karakteristik pasme, ki labradorcu omogoča, da je tako dober plavalec.

Velikokrat rejci, ki imajo sicer psa z rodovnikom, trdijo, da je leglo nerodovniško zato, ker je preveč dela s papirji. Res birokracija vzame nekaj časa, vendar je vse to minimalno v primerjavi z energijo in časom, ki jo terja primerna oskrba legla. Vprašamo se lahko, kako rejec, ki nima časa urediti papirjev, najde čas za vsakodnevno hranjenje mladičev, njihovo nego, socializacijo, individualno delo z vsakim ... Verjetnejši razlog je v tem, da bodisi eden bodisi oba starša nimata vzrejnega dovoljenja, zato je nakup mladička iz takega legla še bolj rizičen.

Vzreditelji rodovniških psov imajo za svoje pse opravljene zdravstvene preglede za najpogostejše dedne bolezni pasme. O zdravstvenem stanju obeh staršev in ostalih prednikov se tako lahko prepričate. Pri nerodovniški vzreji pa nimate podatkov ne o prednikih, kaj šele o njihovem zdravstvenem stanju. Čeprav se marsikomu to zdi kompliciranje, pa si verjetno vsi želimo, da bi bil naš pasji družabnik zdrav.

Včasih vas bodo prepričevali, da pes nima rodovnika, ker je bil sedmi v leglu. To je velika laž, ki jo uporabljajo prodajalci, da bi svoje mešance lažje prodali kot pasemske pse. V preteklosti je veljalo prepričanje, da psica ni sposobna preskrbeti vseh mladičev v večjem leglu, zato je bilo potrebno nadštevilne mladiče usmrtiti. Mnogi vzreditelji so te mladiče poskrili in jih potem prodali brez rodovnika. V današnjih časih obstaja ogromno nadomestne hrane, tako da zdravje matere in mladičev tudi pri številčnejših leglih ni ogroženo. Tako je praksa uspavanja »presežnih« mladičev že vsaj 15 let prepovedana, in prav vsi mladički (pa čeprav jih je 13) rodovniških staršev z vzrejnim dovoljenjem dobijo rodovnike.

Zelo pogosto tudi slišimo, da imajo leglo iz ljubezni, pa da bi otroci tako radi videli ta čudež življenja, pa da mora imeti psica enkrat v življenju mladiče.... Brejost in kotitev sta za psico velik napor. Če psica ni namenjena in primerna za vzrejo, jo je pametneje sterilizirati (tudi v naravi se parijo le alfa samci in samice in ne vse samice v krdelu). Z oskrbo legla je ogromno dela in to ne par dni, pač pa 2 meseca. Ob leglu je vsaj prve tedne treba dežurati praktično noč in dan (sploh če je leglo veliko in psica ne zmore za vse poskrbeti sama), kasneje je potrebno individualno ukvarjanje z mladiči, potrebno je začeti s socializacijo in vzgojo, skrbeti za redno hranjenje, nego. Dokler psica za vse poskrbi sama, je vse lepo in prav, ko pa mora svoj del opraviti rejec, pa se ta ljubezen kaj hitro konča.