|
LINIJE
Poznamo dve različni vzgojni liniji: t.i. delovne (field) linije in razstavne (show) linije. Delovna linija je bila vzrejana z namenom okrepitve lovskih sposobnosti labradorcev, medtem ko se pri vzreji razstavnih psov daje pozornost na izgled in temperament. Med obojimi linijami prihaja do nesoglasij, saj vzreditelji delovnih linij trdijo, da so razstavne linije izgubile veliko lovskih (prinašalnih) sposobnosti, vzreditelji razstavnih linij pa trdijo, da delovni labradorci nimajo več tipičnega izgleda labradorca in da jim manjka tisti pravi labradorski temperament. Resnica pa je verjetno nekje vmes. Psi iz delovnih linij imajo bolj izrazit lovski nagon in so bolj energični. Razstavni psi pa niso tako hitri, še vedno pa jih je večina sposobna za delo. Ne glede na vse, pa so psi obeh tipov prekrasni družinski psi, zvesti prijatelji in delovni partnerji.
Labradorec iz razstavne linije ima krajše noge, močnejše telo, debelejši rep in kožuh kot labradorec iz delovne linije. Večina razstavnih labradorcev ima krajši gobec in širšo glavo. Dlaka lahko naredi močnejši in okroglejši izgled psa, zato nekateri psi teh linij zgledajo bolj »debeli«.  Labradorec iz delovne linije ima lažje telo in daljše noge. Kožuh ni tako debel, rep je tanjši, glava ožja z daljšim gobčkom. TIPI LABRADORCEV Z lahkoto ločimo dve različni pasmi psov. Tako bomo brez posebnih težav ločili labradorca od koker španjela. Če pa želimo ločitidva psa iste pasme, moramo pogledati manjše razlike, kot so oblika glave, ustroj kožuha, postavitev repa ... Tekom let so labradorce kategorizirali, večinoma na osnovi telesnega izgleda.
Angleški tip opisuje psa zelo kratkih ledij, čokatega z močnimi kostmi, široke glave s kratkim kvadratnim gobcem. Rep je ponavadi zelo debel. Velikost je na spodnji meji Ameriškega standarda. Po karakterju je bolj umirjen in prej čustveno dozori. Zaradi močne telesne konstrukcije, so labradorci angleškega tipa bolj nagnjeni k izpahu kolčnega sklepa in kolčni displaziji. Veliko psov tega tipa je precej širokih v zadnjem delu in njihove mišice se ne razvijajo istočasno s kostmi. Poleg tega so nagnjeni k debelosti, kar še poveča možnosti za kolčno displazijo. Vseeno pa je večina psov nima kliničnih simptomov kolčne displazije. Prav tako se epilepsija pojavlja pretežno v angleških linijah, vendar ker je običajno zelo blaga in se napadi pojavljajo neredno in ne potrebujejo zdravljenja, angleški vzreditelji tega niso smatrali kot vzrok izključitve iz vzreje.
Angleškemu tipu je podoben Novi angleški vodni Labradorec. Ti labradorci so zelo kratki in močni, pogosto opisani kot sodček piva s kratkimi nogami. Imajo lažje kosti ter manj močno glavo in poteze. Ti psi so bili izbrani tekom več generacij zaradi njihove velikosti, saj je večina lovcev na vodne ptice potrebovala majhne, močne prinašalce, ki bi z lahkoto prehajali v čoln in iz čolna. Tako so majhni, močni kratkonogi labradorci botrovali nastanku Novemu angleškemu vodnemu labradorskemu tipu. Večina teh psov pade izven ameriškega standarda za višino. So izvrstni družinski psi, malce bolj energični kot angleški tip.
Ameriški razstavni tip je labradorec zmernih karakteristik, brez pretiranih potez. Imajo lepo oblikovano glavo in prijeten izraz, niso pa tako močne konstrukcije kot angleški psi. So srednje veliki in zmerno aktivni psi.
Ameriški delovni tip je bil vzrejan z namenom hitrosti in vztrajnosti pri delu na kopnem in je po izgledu povsem nasprotni od angleškega vodnega tipa. Ima dolge noge in suho telo. Zaradi delovnih zahtev mora imeti pes tega tipa veliko energije in vzdržljivosti. Nekateri psi so precej trmasti in potrebujejo izkušenega vodnika, so izredno inteligentni in razvijejo zelo močan odnos s človekom.
Potrebno se je zavedati, da sta tip in temperament psa predvsem odvisna od vzrejne kombinacije in tako unikatna za vsakega psa. Mnogo labradorcev vsebuje kri tako angleških kot ameriških razstavnih in delovnih linij. Opisani tipi labradorcev se tako bolj nanašajo na zgodovino posameznega tipa psov kot pa na dejanski izgled psa.
|
