|
Ko so prvi ribiči naselili Novo Funlandijo (Nova zemlja, Terranova), tam ni bilo nobenih psov. Po eni teoriji naj bi psi Sv. Janeza izhajali iz starih angleških vodnih psov, kar dokazuje tudi dejstvo, da so bili ribiči tudi prvi ljudje, ki so se naselili na Novi Funlandiji. Obstajajo tudi špekulacije, da naj bi tja prepeljali starega psa sv. Huberta – ilustracije prikazujejo črnega psa z visečimi ušesi, zelo podobnega labradorcu. Nekateri trdijo, da ribiči psov le niso pripeljali s seboj, saj takih psov v Evropi takrat ni bilo. Avtohtoni psi pa tudi niso mogli biti, saj tam do prihoda Evropejcev ni živel nihče. Tako naj bi po drugi teoriji psi izhajali iz severo vzhodne obale ameriške celine, evropski ribiči pa naj bi jih od tam prepeljali na Novo Funlandijo.
Ribiči, ki so prišli iz Anglije in drugih evropskih držav, so ob obali Nove Fundlandije lovili najlepše in največje polenovke, ki so jih čez ocean vozili na britanske otoke. Uporabljali so majhne čolne, pri čemer so lovili v skupinah po štiri. Dva ribiča sta bila v čolnu in dva na obali, ki sta pripravljala in solila ribe. Psi so morali biti dobri plavalci in hkrati dovolj majhni, da so se lahko vozili s čolnom. Vzrejali so pse z močnim nagonom prinašanja in visoko vzdržljivostjo, ki je omogočala, da so psi delali dolge ure. Če so bile jate rib velike, so ribiči potrebovali tudi do 12 ur, da so ribe ujeli v mrežo. Ti psi so bili veliki in močni, znali so se pognati za polenovko, ki je ušla iz mreže, vleči ribiške mreže, privleči na kopno veslo ali kaj drugega, kar je padlo iz čolna, tudi človeka. Čuvali so tudi skladišča, kjer so shranjevali in solili ribe. Dlaka, kot jo ima labradorec, je pravšnja za plavanje v ledno mrzlih severnih morjih, saj bi se v dolgi dlaki nabralo preveč vode, ki bi lahko tudi zmrznila, hkrati pa bi pes z mokro dolgo dlako prinesel ogromno vode v čoln.
Psi, ki so jih uporabljali za delo, so bili dveh vrst:
• Manjši in lažji, ki so pomagali v čolnih; izkazali so se predvsem z velikim pogumom, dobrim spominom ter mehkim prijemom.
• Večji in močnejši z gosto dlako, ki ga ščiti pred mrazom in dežjem. Te so uporabljali predvsem za vleko.
Manjše pse so imenovali mali pes Sv. Janeza, mali novofundlandec ali labradorec. Ni jasno, zakaj so pse poimenovali labradorci. Obe imeni pes sv. Janeza in novofundlandec so uporabljali za oba tipa psov (velikega in malega), edino izraz labradorec so uporabljali za malega psa Sv. Janeza, še posebej v drugi polovici 19. stoletja. Večji pes je verjetno direktni prednik sedanjega novofundlandca, medtem ko so manjšega uporabili za vzrejo več vrst prinašalcev, med njimi seveda tudi labradorca.
Psi so se tako razmnožili, da so l. 1780 guvernerji ukazali omejiti pasjo populacijo. Zagrozili so, da bodo pse začeli pobijati, če ribiči ne bodo poskrbeli za zmanjšanje njihovega števila. Ribiči pa so pse, da bi jih rešili, začeli odvažati s seboj na vzhodno stran oceana, v pristanišče Poole. Psi, ki so prihajali, so bili med seboj zelo različni. Eni veliki, drugi majhni, eni s kratko, drugi z dolgo dlako, eni z gladko, drugi s kodrasto dlako, vsi pa navdušeni za delo v vodi. V Anglijo so bili prvič prepeljani v zgodnjem 19. stoletju, vendar so zaradi karantene prepovedali uvoz. Mnogo psov je prišlo v roke plemstva, ki so pse začeli uporabljali za lov na fazane in divje ptice. Pri tem so delali selekcijo, zaradi katere so se začele oblikovati posamezne pasme. Prinašalci so dobili pravi pomen, ko so postali lovski psi, takrat pa je bila v njih tudi že kri evropskih lovskih in ovčarskih psov.
LABRADORCI V ANGLIJI
Drugi Grof Malmesbury-ja (1778-1841) in njegov sin (tretji Grof) (1807-1889) sta pripeljal pse in jih vzrejala v čistih linijah. Svoje pse sta imenovala labradorce in jih opisala kot pse z gosto vodo-odbijajočo dlako ter značilnim vidrinim repom. Skoraj istočasno so se Peti Vojvoda Buccleuch-a(1806-1884), njegov brat Lord John Scott (1809-1860) in Grof Home-a (1769-1841) lotili podobnega načrta.
Priložnostno srečanje med tretjim grofom Malmesbury-ja, šestim vojvodom Buccleuch-a in dvanajstim grofom Home-a se je končalo tako, da je grof Malmesbury-ja podaril nekaj psov iz svoje linije. S temi psi (1882) je v Buccleuch-ovo linijo prišla nova kri. Dve različni psarni, ki sta neodvisno vzrejali najmanj 50 let, sta z zelo podobnimi psi dokazali, da je labradorec ostal zelo blizu originalne pasme Sv. Janeza. Verjetno je, da je današnji labradorec od vseh prinašalcev najbolj soroden s psom Sv. Janeza in enako soroden z današnjim novofundlandcem kot ostali prinašalci.
 V 20. stoletju so se prinašalci pojavili na srečanju angleške kinološke zveze. Ko so opisali različne tipe prinašalcev, so določili tudi posamezne pasme in labradorec je bil pod okriljem kinološke zveze leta 1903 priznan kot samostojna pasma. Ker so bile določene linije labradorcev takrat vzrejani kot čista linija, se ne ve, koliko od mešanih linij je padlo med »labradorce« in koliko v druge pasme. Nekateri vzreditelji trdijo, da je bilo ravno navzkrižno križanje vzrok za slabe primerke, ki se pojavljajo danes. V prvih dveh dekadah 20. stoletja so se v Angliji formirale določene psarne, ki so postavile temelje pasmi, kot jo poznamo danes. Med najbolj poznanimi sta bili Lord Knutsford's Munden Labradors in Lady Howe's Banchory Labradors. Takrat se je mnogo psov odlikovalo tako v lovskih preizkušnjah na razstavah – ogromno »dvojnih« šampionov je potrjevalo mnogostranskost pasme.
LABRADORCI V AMERIKI
Labradorce so prvič pripeljali v Ameriko med 1. svetovno vojno. Takrat jih je AKC še vedno klasificirala kot prinašalce; šele v poznih dvajsetih letih 20. stoletja so prinašalce razdelili na posamezne pasme, ki jih še danes priznava AKC. Labradorca so v Ameriki uporabljali kot lovskega psa, Ameriški klub labradorcev je bil sprva organizacija za prirejanje lovskih tekem in je tudi organiziral tekme za ameriško kinološko zvezo. Druga svetovna vojna je močno zmanjšala število predstavnikov te pasme (kakor tudi število predstavnikov drugih pasem). Po drugi svetovni vojni je število labradorcev poraslo, na kar sta imela vpliv predvsem:
1. angleška psarna Sandylands z uvozom svojih psov (Eng Ch.Sandyland's Mark), ki je tako vplivala na izgled labradorcev in na smernice za razstavne linije,
2. ameriški dvojni šampion Ch.Shed of Arden, potomec angleškega dvojnega šampiona Ch.Banchory Bolo, ki je bil posebej opažen v delovnih linijah. | | | Ch.Sandyland's Mark | Dual Ch. Banchory Bolo |
Posledica povečanega števila labradorcev v Ameriki je bila vedno večja uporaba labradorcev pri lovu. V Angliji pa je bil in še vedno je labradorec primarno uporabljen za prinašanje perjadi; uporabljali so ga za označevanje mesta padca živali, sledenje in prinašanje. V ZDA in Kanadi pa so cenili sposobnost pasme za vodno delo in iskanje, zato so labradorca kmalu začeli uporabljati za različna dela.
RUMENI LABRADORCI
V prvih letih odkar so labradorci priznani kot pasma, so rumene labradorce izločali, saj so bili zaželjeni le črni. Prvi registriran rumeni labradorec je bil Ben of Hyde, potomec dveh črnih labradorcev. Takratno mišljenje je bilo tako naperjeno proti rumenim labradorcem, da so v dvajsetih letih 20. stoletja rumene labradorce izkušenih vzrediteljev smatrali kot zlate prinašalce. Zato so bili psi te barve dolgo »zaničevani«, a so na srečo kasneje le potrdili, da naj za rumene labradorce velja isti standard kot za črne. Danes praktično ni razlik med črnimi in rumenimi labradorci. Le v lovskih krogih še ponekod krožijo govorice, da so črni labradorci boljši lovci. ČOKOLADNI LABRADORCI
Čokoladni labradorci so bili tako kot rumeni ves čas prisotni. Nekateri trdijo, da je čokoladna barva posledica križanja s pointerji, kar pa ni verjetno iz več razlogov:
* dokumentirana prisotnost jetrne barve pri psih sv. Janeza.
* prisotnost jetrne barve pri ostalih sorodnih pasmah, kot so Flat-coated retriever, Chesapeake Bay retriever, Novofundlandec.
* ker je jetrna barva recesivna glede na črno, je možno, da se gen skrito preneša med generacijami črnih labradorcev, še posebej če so pse jetrne barve izločali iz vzreje.
Čokoladni labradorci so postali priljubljeni veliko kasneje kot rumeni, čeprav je bilo izločanje obojih približno istočasno. Šele leta 1964 je v Angliji čokoladni labradorec Cookridge Tango dobil šampionat. Čokoladni labradorci so še vedno najredkejši, čeprav njihova popularnost raste. Še vedno pa je polno predsodkov do čokoladne barve: za razstave naj bi bili pregrdi, za delo neumni in trmasti.
|
