Kot vsako nedeljo smo se tudi tokrat odpravili na potep. Šefa sta rekla, da gremo v Gmajnice – še sanja se mi ne, kaj bi to bilo. Ko smo se prišli, sem se spomnila, da sem tam že enkrat bila. Hmmm kako sem uživala med divjanjem po sveže zorani njivi, čofotanju v jarkih, prekakovanju z enega brega na drugega in podenju za žogico. Tokrat pa je bilo drugače.

Na morje gremo in seveda grem zraven. Sredi noči sta me šefa zbudila in napokala v avto. Zase sem imela cel prtljažnik. Preden smo se odpeljali, sem se prepričala, če je moja hrana tudi v avtu. Na srečo je nista pozabila. Ves čas sem gledala skozi okno in vsa neučakana čakala, kdaj bom zagledala morje. Kmalu smo se približali neki hiški z imenom Carina in šefica je rekla, naj se lepo obnašam. Stric s kapo je pogledal moj potni list in potem še mene, nato pa smo šli naprej. Ker morja kar ni in ni hotelo biti, sem se odločila, da bom malo zaspala. Pa tudi šefica je zaspala, čeprav je mislila, da tega nisem opazila. Ko se je na nebu pokazalo sonce, smo le zagledali morje. Najprej smo se napokali v eno veliko garažo, kjer je bilo ogromno avtomobilov. Šli smo ven iz avta, kjer sem skozi lino gledala na morje in se čudila, kako vreščave ptiče imajo tu. Potem pa se je garaža začela premikati. Šefica je opazila moj začuden pogled in mi razložila, da smo na trajektu, ki nas bo popeljal do naše hišice. To sicer ni bilo res, ker sem spet morala v avto (avta pa ne maram), potem pa še v čoln. To pa je bilo doživetje. Ko smo le prišli do hišice, sem seveda vse prevohala in ugotovila, da kakšnega psa tam ni bilo pred mano.